JUŽNA AFRIKA

Prevoženih skoraj 5000km

Vrnitev v Juzno Afriko

Po nekaj tednih potovanja po makedamastih in pescenih cestah ter srecevanja blatnih kolib in zanimivih plemen, se je Juzn Afrika izkazala kot prava priloznost za okusanje domacega okolja v tuji drzavi. Najbrz je ne bi uvrstila ravno med top destinacije za raziskovanje afriskega zivljenja, se pa lahko dotaknes snega, pokusas vino in na  kmetijah kupujes domaci sir, mleko in jajce. Jah, ce bi kdo od vas od dalec opazoval najino dogajanje v tem drugem svetu, bi si rekel:"tale dva pa ze posteno pogresata Slovenijo."

Zivljenje crncev je skrito nekje v zakolisju, stran od glavnih cest in lepih mest. Crna in bela rasa ne zivita ravno bratsko in v sozitju. V cudovitih mestih s cudovitimi naselji prebivajo bolj ali manj bogati belci, nekaj kilometrov stran pa je ponavadi ogromno barakarsko naselje z revnimi crnci. Zivijo v bedi in umazaniji. Vecina je nezaposlenih, kaj prodajajo ali kradejo. Tisti mali procent zaposlenih dela povprecno za 140evrov na mesec in mora s tem denarjem preziveti druzino. Zaradi tega prisegajo na poridg, zaradi tega so piscancje glave in parklji boljsi od mesa in zaradi tega je njihovo domace pivo najboljse. Zaradi tega tudi velika afriska mesta kot je Cape Town slavijo kot najnevarnejsa mesta, ceprav se sam pocutis popolnoma varno, ko se sprehajas skozi njih. Ker se slabe stvari odvijajo v tistih revnih cetrtih, kjer se posamezniki borijo za prezivetje. Tu ni policajev in varnostnikov, ki bi skrbeli za varnost, kot skrbijo na prostorih kjer se nahajajo turisti. Na zalost je pac tako, da smrt revnega crnca mogoce pomeni le podatek za drzavo, medtem ko je smrt turista pretresljiva novica za ves svet.

Samo 300km nizje, od vroce Namibije, naju je ze na meji pricakal sneg. Vsa zmrznjena sva zopet trkala na vrata policijske postaje in jih prosila za prenocisce. Jah, policaji so se tudi tokrat izkazali za super ustrezljive. Seveda sva morala splezati tudi na najvisjo goro v tem delu, da sva se lahko povaljala po snegu. In zanimivo je to, da imajo kmetje tukaj tako velike posesti, da se moras ustaviti na kmetiji in vprasati kmeta, ce se lahko sprehodis na njegovo goro.

Drugace pa zna biti samo potovanje iz enega konca na drugega kar malo dolgocasno in dolgotrajno. Ta zahodni del je znan predvsem po rozah, gorah in neskoncnih farmah. Za Afriko najbrz res nekaj posebnega, za nas nic kaj zanimivega. Divje plaze so zanimive predvsem za surfarje, ce izkljucimo nevarnost morskih psov, ki krozijo naokoli. Vcasih slisis samo sireno, ki opozarja, da so v blizini morski psi. Takrat vsi prihitijo iz vode za par minut in se nato vrnejo - ko morski pes odplava naprej. Ni pa tukaj tudi nic nenavadnega, ce vsake toliko casa morski pes popapca kaksnega cloveka.

V Cape Townu sva dneve prezivljala na ulicah, preizkusala vse dobrote, ki jih mesto ponuja, se sprehajala ob morju, vsak dan pridno telovadila v njihovih fitnesih v naravi in predvsem obcudovala tele crnce, ki so delali cudeze na stangi. Jap super pocitek za zenske oci. :)

Iz Cape Towna sva se odpravila po eni najbolj spektakularnih poti, Champions peak. Seveda je najin avto poskrbel, da je ta pot bila za naju se bolj spektakularna. Enostavno mu je na sredi poti utrgalo kolo. In potem sva nekaj ur cakala sredi te spektakularne poti z dvema prometnikoma na vlecno sluzbo. Da ne omenjava tega, da sva bila tik pred tem pri treh mehanikih in da so nama vsi rekli, da imava super avto in da prevec komplicirava zaradi nepomembnih zvokov, ki jih je avto oddajal. Midva sva kar malo razocarano pogledala Hondo in ji rekla:"ves Honda, ce ne bos pridna, ta bova morala poslati nazaj v Zimbabve. "

Medtem ko sva cakala, da popravijo avto, sva spakirala nahrbtnike in se predala zivahnemu lokalnemu transportu. Kako sva ze pogresala guzvanje na vlaku, party glasbo v njihovih mini kombijih in vse poceni markete s pomarancami in avokadoti ob postajah. V Simons townu sva si pogledala kolonijo pingvinov in se za nekaj dni nastanila ob obali.

Po vrnitvi v Cape town sva z mehaniki, vlecno sluzbo in varnostniki postala prava prijatelji. Vsi so naju pozdravljali in nama trobili. Najbrz zato, ker sva ena redkih turistov, ki spiva pri vlecni sluzbi v garazi ali pa na sredi ogromnih parkirisc v Cape Townu. Ker se noceva ponavljati na istih mestih, sva preizkusila skoraj vsa parkirisca skupaj s parkirnimi hisami v tem mestu. Nekatere sva podkupila s piskoti, drugi so nama sredi noci trkali na vrata, da so naju popisali, tretji so nama poleg parkirisca ponudili se kopalnico v sosednjem hotelu.

Po tem spektakularnem dogodku sva bila odlocena, da prodava avto. Tako sva spoznala tri brate, super fante, ki so nama pomagali narediti avto svetlec in nov. Mogoce so s tem svetlecim sprejem in disavami res malo pretiravali, ampak na koncu je bil avto kot nov. In midva sva postala njihova prava prijatelja. Za nekaj dni smo bili druzina, ki smo skupaj kosilali, vecerjali, cistili avto, se sprehajali ob morju in na splosno prezivljali dneve skupaj.

Avta seveda nisva uspela prodati, zato sva se odpravila proti vzhodu. Pot je vodila ob obali, ki je privlacna za kite. Na nekaj mestih sva se ustavila na plazi in jih opazovala. Te 150 tonske zivali plavajo blizu obale in naredijo pravo predstavo s svojim metanjem iz vode. Najlepse so se videli s Hermanusa in kaksnih 20km naprej. Tu naju je gospod, ki je imel lepo hisko z razgledom na obalo s kiti, povabil, da prespiva pri njem.

Pokrajina se je pocasi spreminjala v junglasto, z redkimi vasicami in zenami, ki so prodajale ananase, papaje in avokadote. Za nekaj dni sva se ustavila v kampu sredi ciste divjine, kjer so se zraven sotorov pasli konji, jungla pa je bila idealno okolje za opice. V blizini je bil cudovit slap z ledeno vodo. Tako mrzlo, da sva jo morala preizkusiti. Preizkusila sva tudi bordanje na sipinah in se seveda vrgla iz najvisjega bungy mosta. Bungy je bil super. Enostavno ti sploh ne dajo moznosti, da bi pomislil na strah, ko se vrzes 216m globoko. Glasbo navijejo do konca, ti zvezejo noge, te pospremijo na rob in ko prestejejo do pet moras pac skocit z mostu. In je noro, ko prides nazaj, bi skocil se enkrat. In ja..usta sva imela se ves dan do uses.

V Cafee bayu sva imela drugacno izkusnjo. Ceprav ga knjige hvalijo z lepimi plazami, le te v teh dezevnih dneh niso izgledale prav privlacne. Predvsem so droge tiste, ki privabljajo doloceno skupino turistov. Domacini zivijo v svojem svetu, zadrogirani od skanka in drugih drog. Ko sva se pripeljala do vasice, da bi vprasala za prenocisce, so se na okno naslanjali mladi fantje in nama ponujali velik paket skanka (od zapestja do komolca) za 8 evrov. Receptorka kampa se nama je smehljala in naju vabila na marihuano. No ja,.mogoce ni bila to ravno prava destinacija za naju. Nastanila sva se ob reki in zjutraj po hitrem postopku spakirala stvari in odsla.

Ustavila sva se v majhnem mestu, ki ima vec kot 100 cerkev.. jap mami, mogoce perfektna destinacija zate. :) Tu sva spoznala Punky. Ponudila sva ji prevoz do naslednjega mesta East Londona, ona pa naju je povabila v njen bodoci backpaker. Bila sva njena prva gosta, z njeno mamico smo si pripravili odlicno vecerjo, mamica nam je spekla svezi kruh in nam skuhala domaco pomarancno marmelado.

Zadnji postanek sva naredila v Durbanu. Pred tem so bili postanki se na plazah, kjer sva prvic po 3 mesecih Afrike preizkusila kopanje v morju in spala v avtu blizu plaze. Od tam pa horuk v naslednjo drzavo / Swaziland.

Sneg v vroči afriki :)

...ko pogrešaš Mladost :)

Sončni zahod

Sončni vzhod

Cape town

Cape town

plaža v Cape townu

Champion peak, spektakularna pot

Pingvini

Pingvini

Moisenberg

Pogled na Cape town s Signal hilla

Tortica za rojstni dan :)

Prijatelji, mehaniki, prodajalci

Nočni Cape town

Znameniti Table mauntain

Waterfront

Cape town

Signal hill

Kit

Kit

Kit

Camp wild spirit

Jutranja rekreacija

Bordanje po sipini

Sankanje po sipini

1,2,3,4,5, bungyyyyyyyy

216m bungyyyyyy

Bordanje po peščenih sipinah

Živa, zdrava in nasmejana iz bungya

Kepanje v afriki :)

Champion peak

nasa Punky

Tiger

Leva

Pri Punky doma pripravljamo vecerjo.

Punkyn skrivni nasvet za lepo kozo.

Coffe bay

Durban

 Začetek potovanja s pristankom v Johanesburgu 

Johanesburg

Že prvi večer nama je uspelo prekršiti vsa pravila varnosti. Ob neuspešnem iskanju poceni sobice v najdražjem mestecu JAR-a, v  Sandtonu, so naju domačini posedli nazaj na vlak in naju napotili par postaj nižje. In tako sva pristala sredi temne noči, v nevarnem Johanesburgu, brez ideje kam od tam naprej.

Johanesburg sva preživela. Brez občutka, da bi bil res tako nevaren. Mimo tistih norih tržnic, ko so vse roke segale proti nama, sva se bolj hitro sprehodila, ostalo mesto je bilo ok. Je mesto, v katerega se ne zaljubiš in v katerem se ne odločiš, da bi tam ostal kakšen dan dlje, kot je potrebno.

Po treh dneh nama je končno uspelo odkriti njihov public vlak. Za pot dolgo 40 km smo potrebovali nekaj več kot 3 ure, dogajanje na vlaku je bilo afriško. Prodajanje sadja, ključev, čevljev in vsega kar si niti ne moremo zamisliti, petje in prosjačenje za denar ter seveda pridigar, ki se je celo pot sprehajal po našem vagonu in vpijajoče pripovedoval zgodbe svetega pisma. Midva, sva uživala in se sladkala z njihovimi pomarančami, za katere sva odštela 20 centov za 4 velike pomaranče.

Pretoria

V Pretorii, glavnem mestu JAR-a, sva si vzela čas za poležavanje na travi, jutranje tekanje po parkih in sprehajanje skozi mestece. V tem urejenem in varnem mestu sploh nimaš občutka, da si res v Afriki, ampak te bolj spominja na kakšno zelo urejeno evropsko mestece.

Mraz, ki je bil vsak dan hujši, nama je hitro zbistril možgane. Čeprav sva na sebi imela že skoraj vsa oblačila, kar jih je premogel najin nahrbtnik, naju je večkrat zanohtalo do kosti. Pristala sva v dvomu - nakupiti rokavice in kape, katere so si domačini tako skrbno priskrbeli, ali enostavno zapustiti državo, pobegniti v toplejše kraje in se vanjo vrniti nekaj mesecev kasneje.

Avtobus za Zimbabve sva imela pred nosom. S polno vrečo hrane sva prispela na avtobusno postajo in vprašala šoferja kdaj odrinemo. »Right now my frend« in naju je že posedel na avtobus. In smo čakali..naslednje 3 ure, naredili krog po mestu, se vrnili na postajo in spet čakali. Čisto po afriško. Proti večeru nam je le uspelo odriniti in tako smo že po 17ih urah ob vseh možnih postankih in samo 3 urnem čakanju na vizo na meji prispeli v Bulawayo, drugo največje mesto Zimbabveja.