BOCVANA

Dobrodošli v Bocvani, dobrodošli v afriki. Če naju je Zimbabve navajal na prave afriške vasice, prenatrpane prevoze, neskončno čakanje in življenje brez elektrike ter vode, je Bocvana prava dežela, za spoznavanje prave divje afrike, kjer malo višji štiripogonc ne pride v poštev in kjer se gledaš iz oči v oči s pravimi afriškimi živalmi na vsakem koraku.

Začela sva v Francistownu. Tam naju je že na bencinski pričakal Lawrencov prijatelj. Čeprav nama afriška polenta že pri vseh ušesih ven gleda, sva večerjo z navdušenjem sprejela. V zadnjih 20-ih dneh sva 15 dni spala kar pri nekom. In vsi naju tako lepo sprejmejo in vsi si želijo, da bi še kakšen dan dlje ostala pri njih. In seveda - vsak ti tako z navdušenjem ponudi njihovo polento..za večerjo, za zajtrk..in bog ne daj, da je ne sprejmeš, ker jih lahko s tem zelo užališ.

V tem luškanem, prijaznem in majhnem mestecu sva čas preživljala z družinico in delala še zadnje nujne popravke na najinemu super avteku. Po dveh dneh sva se odpravila naprej. S solzami v očeh, smo se ponovno s težkim srcem poslavljali drug od drugega in si obljubljali, da se ponovno vidimo. 

Pot proti mestecu Kasane. 400km dolga ravna cesta mimo neskončnih travnatih polj. Tu pa tam pomahaš v pozdrav kakšni kravi, kozi ali oslu, ki ti križajo pot. Na vsake 100km opaziš tu pa tam kakšno res majhno vasico. In takrat začutiš.. to je Bocvana, to je prava afrika.

Prvi dan v mestecu Kasane je bil dan spoznavanja živali. Že zjutraj, ko sva se zbudila na hribčku blizu ene vasice in si malo raztegovala zaspane mišice, je z nama skakalo več kot 30 opic. Pri kosilu so nama družbo delali divji prašički in ko sva si iskala nov kotiček za spanje in pri reki navdušeno opazovala skupino slončkov, se je tik za najinim hrbtom počasi sprehodila čreda 54-ih slonov. 120 000 slonov živi v okolici 10 000 kvadratnih kilometrov.

Ta dan sva med iskanjem ribičev s svežimi ribicami spoznala tudi najinega novega prijatelja S.T.-ja. Za bencin in nekaj pivov naju je zapeljal s svojim čolničkom po reki Chobe. Sončni zahod, krokodili, žirafe, sloni, hipoti in hladno pivo. To je bil najin drugi večer v mestecu Kasane. Seveda sva na koncu pristala tudi v postelji njegovega prijatelja. Tole najino popotniško življenje nama gre res slabo od rok.

Zjutraj naju je S.T. povabil, da gremo skupaj ribarit. S čolnom smo se odpeljali po reki Chobe. Tokrat na drugo stran. Kar nekaj ur smo se vozili po junglasti reki mimo hipotov in krokodilov, mimo neskončnih jat ptic. Tokrat brez sreče, da bi kakšno ribico zares ulovili. Smo se pa kar nekajkrat močno bojevali z njimi. Ribe so bile tako velike, da takrat, ko si ribo dejansko imel na trneku in jo vlekel iz vode, res nisi točno vedel, ali boš ti potegnil ribo na suho ali ona tebe v vodo. No, na koncu je vedno zmagala narava. Riba je trnek odtrgala in veselo odplavala naprej. In tako je tudi prav.

Dva dni v mestu Kasane sva hodila od ljudi do ljudi, od  šoferja do šoferja in spraševala ali je najin avto primeren za Chobe nacionalni park. Kolikor ljudi, toliko različnih odgovorov. In ja, odločila sva se, da to na lastne roke preizkusiva. REZULTAT:  Honda CRV, štiripogonc, malo višji jeep, ni primeren za vožnjo po nacionalnem parku. Tukaj potrebuješ žival. Preživela sva, sicer sva včasih v parku, kjer je prepovedano zapustiti vozilo, več hodila peš ob avtu, ga porivala in izkopavala kot pa uživala ob mirno vožnji skozi park. Ampak bilo je noro, bilo je fantastično. Dejan se je izkazal za odličnega šoferja. To ni bila vožnja, bil je rally. Peščena cesta, ki se je preveliko krat prelevila v visoke sipine. Takrat si na avtu potreboval hitrost in spretno vožnjo. Kmalu se nisva več sekirala za veje, ki so butale v avto, za gume, ko sva drsela mimo dreves in ostre trave. Tisti kamni, ki so vsake toliko časa močno usekali v podvozje so bili večji problem. Ko je avto zakopal, sva hitro skočila ven in ga odkopala, ga porinila in se odpeljala naprej. Velikokrat je tudi zakuhal. Takrat sva se za kratek čas ustavila in mu dala čas, da se ohladi. To se je zgodilo ničkolikokrat. Sva se pa znašla tudi v situaciji, ko sva naletele na sipine ob reki, kjer ni bilo možnosti, da bi se ustavila, ni bilo možnosti, da bi se obrnila. Nekako sva se trudila priti skozi in skušala preslišati vse tiste kamne, ki so butali v najin avto. Ampak te poti ni bilo konca in tako sva obtičala. Do konca zakopana v mivki. Avtov ni bilo, da bi nama pomagali. Čez nekaj časa sta se mimo pripeljala dva ogromna jeepa ampak se nista mogla zaustaviti, ker bi tako tudi sama obtičala. Ulegla sva se na tla in začela kopati. Najprej ob avtu, da sva si naredila luknjo, da sva lahko z rokami segla pod avto. Potem sva začela odkopavati podvozje. Upala sva edino, da ne bova preveč zanimiva tistemu leopardu, ki se je nahajal v bližini. Ko sva že lep čas kopala in odrešila podvozje najhujšega, sta se mimo končno pripeljala dva službena avtomobila polna turistov. Zakopana v mivki pod avtom sva bila za turiste še večja atrakcija kot tisti sloni in žirafe v parku. Imela sva srečo. Res veliko srečo. Eden od teh voznikov se je s svojim ogromnim avtomobilom naslonil na najin avto in ga od zadaj potiskal po poti toliko, da smo prišli do lepše poti. Avto je preživel. Dejan ga je malo poklepal od spodaj.. pa tega se je tako že navadil zadnje dni. Pravi, da toliko kolikor je v teh dneh preležal pod avtomobilom, ni v petih letih pod svojim Cliotom.  Ura se je pomikala proti popoldnevu in mivka je postajala vroča in suha. Zdaj ni bilo več možnosti, da bi se z najinim avtom premikala kjerkoli. Tako sva se zaparkirala na piknik prostoru, si skuhala kosilo, prala obleke, popravljala avto in čakala na pozno popoldne. Takrat so se živali, ki sva jih opazovala skozi dan, začele pomikati proti reki. Neskončno število žiraf, slonov, srn, bivolov, prašičkov in hipotov, ki so se pasli, kopali, preseljevali.  Ko sva se naužila pogledov na ta bogati živalski svet v Chobe nacionalnem parku, je bil čas, da se počasi odpraviva nazaj poti mestecu Kasane.

Zvečer sva si našla prostorček ob reki, kjer so se slončki vsak dan tako veselo pasli. Skuhala sva si večerjo in se umila z lavorjem vode ter si pripravila prijetno posteljo v najinem avtomobilu. Iz daljave sva poslušala rjovenje slonov in sladko zaspala. Trenutno še vseeno bolj zaupava živalim kot ljudem. Edino tisto nočno lulanje priznava, da naju je vedno malo skrbelo. Dejan je enkrat kar skočil v avto, ko je med lulanjem v grmovju nekaj ogromnega zašumelo. :)

Poti, ki sva jo načrtovala – do Mauna skozi nacionalni park -  žel ne bova mogla opraviti. Morala sva naokrog, novih 600km ravne in prazne ceste. Sreča, da imava vedno poln avto štoparjev, ki nama krajšajo dolgo vožnjo s svojim neskončnim govorjenjem. Pa tudi ta cesta je bila bolj bogata. Slončki, ki te še dolgo spremljajo ob glavni cesti, noji, ki našopirjeno gledajo v tvoj avto in spet neskončno število krav, koz in oslov. Travnata polja so se počasi začela spreminjati v puščavo, vasice so pogostejše, ogromno je konjev. Ljudje hodijo peš, jahajo osle ali konje. Kar malo preveč romantično. Trenutno sva v mestu Maun. Spiva v avtu pri policajih. Nekako se tu počutiva najbolj varno. Chobe nacionalni park bova preizkusila še iz te strani, da vidiva, če bo kaj bolj prijazen do najinega avtomobila. Za tem greva do rokavov delte Okavango in pote se mogoče spet kaj vidimo. Lp :) 

Potep po Bocvani

Prijazna druzinica v Francistownu, ki naju je gostila 2 dni

Zajterk z opicami

Kosilo z divjimi svinjami

Mnozicno seljenje slonov

Pogled  s colna

Jutranji, neuspesni ribolov 

popoldanska safari voznja, prava pasa za oci

sofer Dejan

Ogromno in se vec ptic

Mister  krokodil

Vecerno seljenje slonov

Ptica 1

Ptica 2

Kuhinja 

Garderobna omara

Hipoti

Mirjanovi ljubljencki :)

Ko obstanes v globoki mivki! Dobesedno naju je porinil ven :)

Zirafi

Zirafi in srnice

Ples ziraf

Zebre

Zejna zirafa

Ogromno slonov in se vec divjadi

 Zirafa, 3 v 1

Zirafa, hipoti in divje svinje

Ogromne divjadi

mi2 in velikooooo slonckov

DELTA OKAVANGO IN MOREMI NATIONAL PARK

V naslednjih dneh sva se vozila ob rokavih delte Okavango. Reka, ki pritece, se razlije v rokave in izgine v pesku. S svojimi vodnimi bazencki je to se en raj za afriske zivali.

Pred nama je bil nov nacionalni park in z njim novi izzivi. Tokrat nama je uspelo porabiti tiste zaloge vode(50L) in rezerve bencina (40L), ki jih imava ves cas na zalogi v avtu. Tukaj te voznja po glavnih cestah pripelje vsake 300 do 500 km do mesta, ki ima ob cesti kaksno trgovino s hrano kot je spar ali shopprite in bencinsko. Ce se vozis po drugih cestah ali skozi nacionalne parke, se lahko hitro odvije tudi 1000 km ali vec brez moznosti, da bi kje lahko dobil vodo, kruh ali kaksen liter bencina. Tu pa tam kaksne vasice, ki so res zelo redke, imajo ^wanna be^ hisko, na kateri pise shopping center, ampak te ponavadi ne sluzijo svojem namenu, ampak so bolj tam, da so pac tam.

100km dolga in osamljena pot, ki se je vila do Moremi nacionalnega parka je bila polna slonov, ziraf in divjadi. Ob vodnih bazenckih, ki jih ustvarja reka s svojim ponikanjem in prikazovanjem  iz peska, se napaja ogromno zivali. Zebre in z njimi vse mogoce kombinacije taksne in drugacne divjadi, v bazenckih pa hipoti, ki so predvsem postojanka za ptice, ki pocivajo na njihovih glavah. Narava se nama je tukaj zdela se bolj divja, zivali malo bolj plahe in sloni na trenutke kar malo agresivni.

Tokrat nama je izza ovinka in iz trave pomahal gepardov rep. Hitro sva mu z avtom sledila, ampak te macke tukaj tocno vedo, kako elegantno izginiti za grmovje in visoko travo. Malo se je ulegel v travo in ko naju je videl, da ga opazujeva, je spet ustal in se pocasi sprehodil za skupino slonov. Pol ure kasneje sva ga ponovno opazila. Ne veva ali istega ali ne. Tokrat se je za naju lepo sprehajal po planjavi, se vsake toliko casa obrnil proti nama ces ^dajta me ze pustit na miru^, potem pa pred nama precil cesto in odsel dalec dalec stran v to prazno divjino.

Midva sva ob tej predstavi kar malo pozabila na uro. Bilo je ze pozno in pred nama je bilo kar nekaj kilometrov. Najin avto pa je imel tudi taksno navado, da je vsak dan nekje po cetrti uri popoldan zacel kuhati brez prestanka.

Zacela sva najino dirko proti izhodu. Do prvega vodnega bazencka, ko se je pred nama pocasi sprehodila skupina slonov in se zacela lepo napajati ob vodi. Neopazno sva jih hotela obvoziti a je bil tam en velik slon z malim slonckom, ki se je postavil direktno pred nama, razprl usesa in jezno strmel v naju. ^Ok ok^ sva rekla, midva sva tu zaradi vas, ne vi zaradi naju, se zapeljala nazaj in cakala. Poskusila sva ponovno..enaka zgodba. Po nekaj casa so se naju le usmilili in svoje sexi ritke spakirali nazaj v grmovje. Nadaljevala sva najino pot, mimo sipin, kjer sva potrebovala kar nekaj hitrosti.  Sloni so rjuli, zirafe pa so kot kure brez glave tekale pred nama. Kot tista Mario igra, sva nabirala tocke za vsako zival, ki sva se ji uspela izogniti. Avto je kuhal in kuhal, ob prvi priloznosti sva zapeljala ob rob poti, za nama pa spet sloni, ki so rjuli in kopali z nogami proti nama. In seveda spet napeli tista njihova luskana useska ter brez prestanka zrli v naju. Midva jih se opazila nebi, ce naju ne bi oni sami opozorili na njih. Ni jim bilo vsec, da sva se zaustavila tam, ampak kaj, ko nisva mogla naprej. Zdela sva v avtu, oni pa se tudi niso premaknili niti za milimeter, dokler se z avtom nisva odpeljala naprej.

Zvecer sva se zapeljala malo ven s poti in se zaparkirala za grmovje. Zjutraj so za afrisko vzdusje poskrbele zirafe. Najprej ena, ki je odsla in se kasneje vrnila s tremi prijateljicami. Tako so naju 4 zirafe kukale izza grmovja ob jutranji kavici (jap, priznava, da sva postala kar mala kofetkarja).

Se en dan raziskovalne voznje je bil pred nama in ker je avto bil v vedno slabsem stanju, sva se zvecer zaustavila v vasici in jih prosila, da pri njih prenociva. Po vaskem posvetu so nama dolocili prostor. Takoj so se nama pridruzili otroci, ki so nama kazali vse svoje vrline nogometa in plesa, zvecer pa so naju na skrivaj opazovali pri vecernme umivanju, da sva jih morala kar malo naganjati stran od sebe. Zjutraj je bil dan za solo, zato sva napakirala sedem otrok na zadnje sedeze in jih odpeljala nekaj kilometrov stran do sole.

Nekaj dni sva bila primorana ostati v mestu Maun, da so nama avto popravili do te mere, da sva se lahko odpeljala naprej. Te dni je svojo priloznost dobil ponovno sotor, ki sva ga postavila ob reko. 

Seveda sva poskusila se voznjo proti Kalahari puscavi. Po nekaj posvetih v mestu, so nama dolocili pot, po kateri bi lahko prisla z najinim avtomobilom. Pa sva poskusila. Tokrat okrepljena z lopato. Prvih 50km, da sva prisla do veterinarske kontrole. Tukaj v Bocvani te zelo radi razkuzijo od glave do pet skupaj z avtom vedno, kadar prehajas na drugo obmocje. S cevlji moras stopiti v taksno blatno luzo, z avtom pa se zapeljati skozi nekaksno razkuzilo. Vedno ti tudi vzamejo kakrsnokoli meso, zelenjavo ali sadje, ki bi se lahko na poti okuzilo. Tam sva ze veselo zapeljala na cesto pred nama, taksen zluknjan asfalt. Pa naju je policaj ustavil in vprasal, ce veva kam morava naprej. Jah, ravno po cesti seveda. Nasmehnil se je in nama pokazal pot na desni strani. Pot? Mivka z otroci in kravami. Poskusila sva in po 100m obticala. Hitro sva odkopala avto, spustila gume in ga potisnila, da sva zadenjsko prisla nazaj do ceste. Policaj naju je zopet pogledal in rekel:^ poskusita drugo pot.^ ^Kje?^ ^Kar tukaj zraven.^ Saj nisva tocno vedela ali naju tip zafrkava ali misli resno. Ampak na tej drugi poti, ki je bila vzporedna prvi - kaksnih 5m stran- je bila baje boljsa mivka. Ponovno sva poskusila. Vzela sva si zalet in zacetek je bil kar obetaven, dokler se ni pred nama pojavila creda krav, ki se niso umaknile. In sva spet obstala. Samo spogledala sva se. Nekaj pameti sva si z avtom ze kupila, vec nama je ni treba ..in se obrnila.

Poslovila sva se od Bocvane. Super afriska destinacija za vse, ki so vsaj malo divji po srcu. Obljubila sva si, da se vanjo se vrneva enkrat, ko bova imela mogoce malo vecji budget in vecji avto, da jo prerijeva od glave do pet.

Odpeljala sva se proti Namibiji. Ker  pa je poleg masine na avtu bilo problematicno tudi podvozje, sva se lahko odpeljala tistih 800km naprej do Windhoka, ki je srediscno mesto za vse drzave tja do  Mozambika. Zdaj sva tu in clovek bi rekel:^ Dobrodosli v Windhoeku.. avto dela, go pro dela, telefon dela...racunalnik pa je zal pokopala tista divja voznja po Zimbabveju.^

kampiranje ob reki

trgovine v Maunu

80km dolga pot proti Kalahari puscavi

najboljsa Brim ribica iz reke Okavango

wanna be shopping center v Khwai

tipicne vasice

jutranje zirafe

gepard - moremi

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

moremi nacionalni park

voznja po obmocju delte Okavango

jutranji taksi v solo