|
Pot po Malaviju z busem in ladjo |
Politicni nemiri v Mozambiku.
Malavi je prisel v najin plan potovanja nenacrtovano. V
Mozambiku se blizajo volitve in s tem tudi dokazovanje moci opozicij. Na cesti,
ki edina vodi iz severa proti jugu so se tako zaceli dogajati napadi. Napadali
so kamijone, avtobuse, policijske in vojaske avtomobile. V desetih dneh so
izvedli sedem napadov. Ponavadi se je na cesti pojavila skupina teroristov, ki
so streljali po avtomobilih in jih nato oropali in zazgali. Midva sva bila
ravno na poti, ko so naju obvestili o dogajanju na tem delu poti. Nisva tocno
vedela kaj narediti. Vecina popotnikov se je odlocila za vrnitev na jug v
Maputo, midva sva se po stotih premislekih odlocila, da poskusiva preciti pot.
Zadnji napad so izvedli dva dni pred tem. Napadli so konvoj, ki je bila ta
trenutek edina moznost precenja tega dela poti. Konvoj je precil pot dvakrat na
dan. Midva sva cakala na tistega v popldanskem casu. V avto so nama posedli 3
vojake. Tejle oborozeni popcki so na mesto, da bi resno opravljali svoje delo, spali
kot angelcki na zadnjih sedezih. In na koncu so naju se vprasali za denar. Sva
jih samo pogledala in rekla:”kaj ce bi nama vi placali za transport?” Pa so se
nasmejali in odsli. Imela sva sreco. Konvoj so napadli ponovno naslednji dan.
Za tem so cesto za nekaj casa zaprli.
Pot v Malavi
Tale avto je cisto prevec udoben. Pustila sva ga v Mozambiku
in se odpravila proti Malaviju..na stop seveda. Zaustavila sva kamijon. Ker smo
za 300km potrebovali vec kot 8 ur in tako seveda nismo uspeli priti do Malavija,
nama je sofer ponudil, da lahko prenocima kar v njegovem kamijonu. Zjutraj nama
je zaustavil nov kamijon, ki je bil na poti v Malavi. Se bolj pocasen. Za 100km
smo potrebovali rekordnih 5ur. Ampak nam je uspelo. Na meji so naju cakali
mladi fantje, ki so naju na motorjih odpeljali skozi nekaj kilometrov dolgo
nikogarsnjo zemljo. Vizo sva dobila na meji v parih minutah za 70 dollarjev.
Malavi je skromen. Pravijo, da spada med naj revnejse dezele
sveta. Povprecna placa se vrti okoli 25 evrov mesecno. Budget se v trenutku
razpolovi, ker nimas niti moznosti zapravljati. Kjer sva se midva potepala
ponavadi niso imeli trgovin. Mesta so tako majhna, da za public transport
uporabljajo kolesa. Tisoce koles in mladih fantov, ki kot bike taksisiti
prevazajo domacine. Mamice so v svojih torbah prodajale fanto in kokakolo, voda
je bila bolj izjema kot pravilo. Ponavadi so prodajali kar tisto iz jezera
zapakirano v malih plasticnih vreckah. Na trznicah prodajajo paradiznik, cebulo
in mangote. Za en evro lahko dobis 50 mangotov ali pa jih enostavno naberes s
tal, ker jih je vsepovsod prepolno. Tradicionalna jed je krompircek. Je tudi edina
stvar, ki jo ponavadi lahko dobis na trznici. Vcasih imas sreco se s kaksnim
jajckom. O starosti olja raje ne razmisljas ampak sprejmes, kar tip pac dezela
ponuja.
Ljudje so krasni. Izjemno skromni ampak bogati v svoji
notranjosti. Zivijo lepo in zelo umirjeno zivljenje. Ogromno jezero, ki je
veliko najbrz za kaksni dve Sloveniji je bistvo njihovega zivljenja. Tukaj se
odvija dan - za zenske, ki perejo in pripravljajo hrano, za ribice, ki dan za
dnem vesljajo v svojih lesenih colnickih in ribarijo ter za otroke, ki ure in
ure prezivljajo v vodi, se umivajo, skacejo, plavajo..
Midva sva uzivala skupaj z njimi to zivahno zivljenje. Pred
peto uro zjutraj smo bili ponavadi ze vsi pokonci in ze veselo plavali v
jezeru. Vrocina je bila neznosna. Za spanje sva si kupila komarnik in spala ves
cas pod milim nebom. Del poti sva opravila z njihovimi mini buseki, kamor so
vedno natrpali vec ljudi kot je bilo mogoce plus vso prtljago in kaksno kokosko
za povrh. Ko jih niso mogli vec trpati skozi vrata, so jih zaceli trpati skozi
okna. Najprej sva se ustavila v Monkey bayu, potem v Cape Mcclear od tu pa sva
se z ladijo odpravila na dva dni dolgo pot proti Likoma otoku. Seveda sva vzela
“chicken class” kjer spis z mnozico domacinov, vso tovorno prtljago, kurami in
prasicki.
Likoma otok je otok mangotov in baobab dreves. Mangoti vso
noc kot bombe padajo z dreves in zjutraj se zbudis v pravem kraljestvu
mangotov. Otrocki so zlati in ljudje kot se za otocane spodobi zelo prijazni.
Imajo nekaj zelo lepih plaz s turkizno vodo in odlicne ribice. Idealno za vse
ljubitelje divjine in popolne umirjenosti.
Iz Likome sva se z ladjo odpravila naprej proti Nkata bay.
Malo mesto “rasta men-ov”, ki prodajajo “malavijsko zlato” v vseh moznih
oblikah.
Na poti proti Mozambiku sva se ustavila se v Liwonde
nacionalnem praku. Z ladjico smo se zapeljali mimo tisoce hipotov, krokodilov
in slonov. To pa je tudi to, kar biva v tem parku. Zanimivo je, da ljudje kljub
mnozici krokodilov ribarijo in postavljajo mreze v vodi. Ko smo se vozili z
ladjico smo gledali v vodi krokodila, ki je plaval direktno proti otrokom, ki
so na drugi strani reke postavljali mrezo in se kopali. Baje povprecno vsaj
enkrat na teden najdejo truplo, ki je zrtev krokodila..ampak to je njihovo
zivljenje in za njih nekaj cisto vsakdanjega.
BLAGOVNE MENJAVE OB ODHODU DOMOV
Pocasi se prvi del potovanja bliza h koncu in tako je cas,
da sprazniva najine nahrbtnike in se resiva vseh odvecnih in odsluzenih stvari.
Zacela sva z blagovnimi menjavami. Majica za zapestnice, oblekico za verizice,
kuhalnih za pico, posode in deko za
spanje, moj bogi star telefon za mizico in dva stolcka, Dejanove adidaske in
komarnik za 35 evrov, papuce za nasmeh, …in za konec se avto za dollarje..
mogoce res cas za odhod ali za brezskrbni oddih v zadnjih dneh.
Se vidimo aprila..
|
ribic |
|
Ribici v Malaviju |
|
Liwonde - hipo |
|
ribici v Liwonde nacionalnem park |
|
Ljudje zivijo v sozitju s krokodili in hipoti |
|
Liwonde - krokodil |
|
Liwonde - sloncki ob reki |
|
Liwonde nacionalni park |
|
hipo |
|
Mr. kroks |
|
Liwonde - sloni po plavanju |
|
hipoti |
|
sozitje domacinov in zivali |
|
Pri Davidu doma..our luxury room |
|
vasice |
|
najin prvi kamijonar |
|
lacni? na avtobusu sigurno ne :) |
|
jezero Malavi - monkey bay |
|
najvecji malavijski biznis - bike taksisti |
|
malavijski krompircek |
|
malavijsko mesto - monkey bay |
|
zivahno zivljenje ob jezeru - cape mcclear |
|
Likoma otok - kraljestvo baobab dreves |
|
Likoma island - spanje pod mangoti |
|
Likoma otok - sredisce dogajanja |
|
Likoma otok |
|
prijazni otrocki na Likomi |
|
Likoma |
|
Otrokom ob jezeru zagotovo no dolgcas |
|
voznja z ladjo |
|
garaci |
|
garaci |
|
spanje pri najinemu Calvinu - Nkota bay |
|
mango bango bango mango |
|
Likoma |
|
Cape mcclear - gremo na krompircek |
|
Zivljenje ob jezeru |
|
mladi ribici |
|
voznja proti Likomi |
|
blagovna menjava za moj telefon |
|
Likoma |
|
otroci uzivajo v vodi |
|
malavijski otroci |
|
jajcek s krompirckom |
|
voznja z ladijo |
|
snorkljanje |
|
Likoma |
|
Malavijski transport |
|
transport potnikov do velike ladje |
Največja norca kar jih poznam... Pridita že domov :)
OdgovoriIzbrišiTorej če prav zastopim, se zdaj vračata potem pa aprila nadaljujeta? Malo sem zmedena :) Nore fotke, sem vama pošteno fauš! :) Drugače pa, sreča je na strani pogumnih, kar pa vidva definitivno sta! Naj vaju še naprej spremlja!
OdgovoriIzbrišiŠpela, pravilno razumeš :)
OdgovoriIzbrišiMorem priznat, sem uživala ob branju vsake objave, ponosna sem na vaju in srečna, da sta izpeljala prvi del (seveda vama tut zavidam, ampak ponos in sreča prevladata :D).
Se kmalu vidimo, vidva pa še uzivajta zadnje dni. Pa Tadeja, ne preveč cunj predat, sj ves...
Vau Tadeja noro...pokličita ko prideta, ta dogodivščina me noro zanima in tudi tebe bo prijetno videti :)
OdgovoriIzbrišiSaj sem vedel, da bo na trenutke zagamano, pa tudi to, da bosta zmogla. Pravzaprav sem tisto drugo bolj upal kot vedel… Predvsem se mi je pa izpolnila še ena velika želja: videti še nevideno, čeprav skozi drugi objektiv in - vpričo vsega, kar vaju je v tem času doletelo - ves čas s kančkom grenkobe v grtancu. Sedaj pa najprej »dobrodošla doma«, potem pa kar bo, pa bo… Sva psihično že pripravljena na to, da jo bosta ob prvi priložnosti ponovno ucvrla…
OdgovoriIzbrišimami & oči
Kaj naj rečem za konec 1. dela... Ker se nam v tej rundi ni uspelo videt sredi Afrike, SE VIDIMO NA ROGLI:):):):)
OdgovoriIzbriši