NAMIBIJA

Za nama je dolga pot po Namibiji. Vec kot 5000km sva prevozila po tej dezeli. Glede na to, da je vec kot 40 krat vecja od Slovenije in ima samo dva milijona prebivalcev, si lahko predstavljate kako prazna je. Dejan je rekel, kot bi se vozila vsak dan iz Kopra v Mursko soboto po stari cesti se takrat, ko je bil makedam. Jah avto sva imela res ves cas totalno prasen tako zunaj kot notri. Na sreco je tukaj pokrajina tista, ki te fascinira na vsakem koraku. Ta se spreminja iz vrocega hribovitega sveta v neskoncno puscavsko ravnino ob mrzlem Atlantskem oceanu. In pa ljudje seveda. Plemena, ki s svojim nacinom zivljenja in s stilom oblacenja ustvarjajo to dezelo se bolj fotogenicno. Nasplosno pa so ljudje zelo prijazni, nevsiljivi in ustrezljivi. Potovala sva varno in brezskrbno.

Najina pot po Namibiji

Windhoek

Zacela sva v Windhoeku, glavnem mestu Namibije. Ne bova prevec omenjala, da sva tukaj pristala zaradi potreb najinega avta pa vendarle.. prav lepo sva uzivala v tem razgibanem, modernem in lepem mestu. Poizkusala sva njihove palacinke, klobasice v struckah z margarino in cilijem in nabodala z zebro, krokodilom, kudujem itd. Sprehajala sva se po ulicah, ki se ves cas vzpenjajo in spuscajo ter polezavala v njihovih zelenih parkih.

Ceprav je mesto na nivoju in bi pricakoval, da so temu primerno tudi ljudje, se je z najinim avtom vseeno matralo 8 mehanikov. Vcasih jih je tudi ze vec hkrati lezalo pod avtom in modrovalo, kako bi ga sestavili skupaj. In ko je Dejan imel ze vsega dovolj in zahteval sefa, naju je ta v opravicilo povabil k njemu domov, nama postregel z vecerjo ter ves vecer sedel z nama v njegovem vrtu in nama pripovedoval zgodbe Afrike. Naselil naju je v majhno hisko z lastnim psom cuvajem. Naslednji dan nama je skoraj zastonj popravil avto in nama dal se darilo za slovo. In spet se en clovek, Mike, ki naju je konkretno presenetil s svojo gostoljubnostjo. 

Klobasice v Windhoeku.

 

Ko 8 mehanikov skupaj modruje, kako bi sestavili najin avto.

Osvojen najvisji vrh Namibije - Konigstein, 2580m.

Po tem, ko sva se sama preizkusala v plezanju po bliznjih vrhovih Windhoeka in spala sredi nicesar med gamsi in opicami, sva se odlocila, da splezava se na najvisji vrh Namibije, Konigstein. Prisla sva do majhnega mesta Uis, od koder bi naj zacela najin podvig. Takoj so naju razveselili z novico, da ne moreva na vrh brez dovoljenja, ki bi ga morala dobiti v Windhoeku. Po nekaj urah prepricevanja in razlaganja, da sva bila v Windhoeku v pisarni, kjer so nama rekli, da ne rabiva dovoljenja, so se le odlocili, da naju spustijo na hrib kot ilegalca..no, pa saj tega sva tako ze navajena.

Dobila sva vodica. Kolem je bilo njegovo ime. Ceprav je bil starejsi mozakar, nisva dvomila v njegove sposobnosti. Prvi vecer smo se utaborili pod vzponom, si prizgali ogenj, skuhali poridg in zaspali pod milim nebom. Kolem je vedno spal v cevljih, ker se je bal, da mu bojo cevlje odnesle hiene. Zaceli smo zgodaj zjutraj ob 8-ih. Iz 700m smo se prve stiri ure po kamnih mocno vzpenjali v hrib na visino cca. 2300m, se naslednje 3 ure bolj sprehajali po ravnini in se zadnjo uro ponovno vzpeli do vrha, na visino 2580m. Ker je Kolem imel velike tezave s krci v nogah, sva se na vrh povzpela sama. Dejan je na vrhu pogresal kaksno planinsko hiso z joto in zganci. Te ni bilo, sva si pa lahko poiskala votlino, ki naju bo cez noc zascitila pred vetrom in mrazom.

Zjutraj sva ugotovila, da smo imeli nocne obiskovalce. Gorske podgane ali karkoli ze so, so zgrizle moj nahrbtnik, da so prisle do kruha in poridga in mi tako za spomin pustile nahrbtnik z luknjo.

Vzpon na Konigstein je srednje zahteven. Ker ze dve leti ni bilo dezja, moras vso vodo imeti s sabo. Narava je podobna kot v Matopo nacionalnem parku s kamni, ki so postavljeni eden na drugega, z zanimivimi drevesi in kaktusi ter mnogimi poslikavami na kamnih in v votlinah. Poslikave so stare vec kot 5000 let in prikazujejo zivljenje prednikov. Na poti hodis mimo kupov kamnov, ki bi naj bili ostanki takratnih vasic. Pri teh kamnih se moras zaustaviti, jih nekaj preloziti in hkrati z besedami pozdraviti duhove prednikov in jih prositi za varno pot. Pod vzponom smo videli tudi 900 let stare roze, ki zivijo cez 1000 let. Zivalski svet je bogat z gorsko divjadjo, zajci in svizci. Videli smo tudi sledi in drekce leoparda in zirafe.

Pred vzponom. Midva in najin vodic Kolem.

"Botanicni vrticki" na poti do vrha.

Na poti na Konigstein.

Vrh Konigsteina, 2580m

5000 let stare poslikave.

Osvojen vrh Namibije.

Spanje na vrhu Konigsteina.

Zahodna obala

Iz vroce notranjosti sva se preselila na hladen Atlantski ocean. Med 15 in 20 stopinjami nihajo temperature. Vcasih se ujamem pri misli, da so mi te divje obale bolj pri srcu kot tiste osladno turisticne. Mivka, divji valovi, megla in ribici z ogromnimi palicami, ki se trudijo uloviti kaksno ribo. Kar malo misticno vzdusje. V daljavi vidis delfine in morske pse ali pa kolonijo morskih levov, ki oddajajo svoj mocen vonj dalec naokrog.

Narava prehaja iz hribovitih poti na neskoncno ravnino. Ker ni bilo zive duse, ki bi naju na poti animirala, sva se morala tu pa tam preizkusiti v offroad voznji po kaksni sipini.

Ko sva se resila puscavskega obalnega sveta, se je narava zacela hitro spreminjati v hriboviti svet. Temperature so narascale na vec kot 35 stopinj, roji muh so bili dobrodoslica na vsakem koraku, vasice himb in drugih plemen so postajale pogostejse, ob cesti so se sprehajale zirafe, zebre in divjad.

Zahodna obala.

Pogumno v vodo :)

Pot ob zahodni obali.

Morski levi ob zahodni obali.

Pot ob obali.

Morski levi ob zahodni obali.

Brez taksnih dogodivscin v Afriki ne gre.

Tu pa tam morava malo preizkusiti najin avto se po drugacnih poteh.

Opuwo

Opuwo je eno izmed bolj pisanih mest zaradi razlicnih plemen, ki bivajo v njem in v njegovi blizini. Izmed vseh plemen tukaj najbolj izstopajo s svojim videzom himbe, zembe in herero. Herero zenske so oblecene v nose z ruto na glavi v obliki kravjih rogov in to v cast kravam, ki jih tako castijo. Zembe, ki so meni najljubse, so prepoznavne po perlicah, s katerimi okrasujejo svoje lase, vratove, pasove. Himbe, ki so delezne najvec pozornosti, imajo obleko iz koze, prsa imajo odkrita, kozo pa premazano z mesanico rdece prsti in zivalske masti. Umivajo se ne, si pa pred intimnimi trenutki odisavijo intimne dele tako, da si jih podimijo z mesanico disav.

Ceprav se vizualno razlikujejo, zivijo podobno zivljenje. Ta plemena imajo svoje vasice v blizini mesta ali pa nekje dalec skrite v grmovju. Hiske so iz lesa in prekrite s kravjim blatom. Spijo na tleh, kuhajo na ognju, v vecini so pastirji s credo koz, kaksno kravo ali oslickom. Prevoznih sredstev nimajo, zato hodijo ali zajahajo oslicka. Po vodo se morajo sprehoditi tudi nekaj kilometrov dalec. Hodijo bosi, vcasih z enim cevljem ali dvema razlicnima. Kar pac imajo. Narava je suha in vroca. Vsak dan vidis ogromno vecjih in manjsih vrtincev, ki mocno vzdigujejo prah in ga prenasajo naokoli.

Midva sva se opremljena s poridgem in sladkorjem odpravila raziskovati te vasice. Ko sva se ravno izgubljala sredi grmovja in ugotavljala kje bi lahko zavijala pot, je k nama pritekel mlad fant z majhnim bratcom in naju vprasal, ce se lahko vozita z nama. Skocila sta v avto in naju zacela voditi skozi izsusene reke in gosto grmicevje dalec v notranjost do vasic. Obiskali smo nekaj vasic od himb, zemb in herero. Po svoji grabezljivosti so zagotovo zmagale himbe, ki bi te za nekaj slik slekle do gat. Pa saj jim ni za zamerit. Mi turisti smo tisti, ki smo jim s svojim obiskovanjem in obdarovanjem dali posebno vrednost, jim pokazali kako posebne so in kaj lahko od nas zaradi tega pricakujejo. Zembe in Herero so bolj skromne. Razveselijo se ze kile sladkorja. Midva sva spala kar v vasici pri najinemu novemu prijatelju Malimi. Babica, mamica in 7 otrok je bivalo v tej herero vasici. Noci in jutra so hladne.Temperature padejo iz 36 na 7 stopinj. Zaradi tega se veceri in jutra odvijajo ob ognju in toplem caju v umirjenem druzinskem vzdusju.

Taksni vrtinci vsak dan krozijo po mestu.

Trznica v Opuwu.

Himbe

Himbe

Himbe modeli.

Himbe s kozo.

Himbe in Zembe

Zembe

 

Zembe

 

Herero

 

Midva in otrocki.

Pastircki

 

Mamica z otrokom.

Otroci gredo po vodo.

Busmani in policaji
Na poti proti Etoshi sva se seveda morala zaustaviti pri nasih policajih v Oshakatiju. Nato pa sva se ustavila se v busmanski soli, kjer izobrazujejo 280 busmanskih otrok iz okolisnjih vasic, jih poleg tega ucijo tudi vrtnariti in trgovati z denarjem. Dvakrat na teden pa imajo tudi 'washing day', kjer jih navajajo na umivanje. Baje imajo tezave predvsem starejsi otroci, ker se vode zelo bojijo. Otroke odpeljejo domov samo za vikend.

Mojc..Najine ribice :)

Na obisku pri najinih policajih v Oshakatiju..Mojc se spomnis? :)

Moderni Busmani.

Etosha
Iz sveta plemen sva se preselila v svet zivali. Voznja po Etoshi je bila ze kar malo prevec umirjena v primerjavi  s tisto po Bocvani. Ima pa Etosha tudi pozigalce, ki so s svojim metanjem cigaret v naravo pozgali lep del parka, ki je zdaj cisto crn in brez zivali. Na pogled kar malo zalostno. So se pa zivali zaradi tega se bolj mnozicno preselile na tista obmocja z vodo. Prava pasa za oci ob pogledu na mesanico zivali, ki se nahajajo na enem mestu. Preden sva zapustila park, sva se zaustavila se ob zadnji vodni luzi. Tam se je namakala skupina slonov, zraven sta lezala dva leva, nekaj metrov stran pa skupina ziraf. Te so cakale, da so se sloni umaknili, a niso imele poguma, da bi se sprehodile mimo levov do vode. Slabo urco so mencale sem in tja, pogledovale proti vodi in levom, nato pa so obupale in se obrnile v drugo stran. Nisva pricakovala, da imajo taksno strahospostovanje do kraljev zivali.

Ker so kampi v okolici Etoshe kar dragi (cca. 15eur na osebo), sva parkrat pomeziknila tistemu varnostniku pri vratih lodga, da sva lahko parkirala za njegovo hisko za ograjo lodga in prenocila pri njem.

Etosha

Etosha

Etosha

Etosha

Etosha

Etosha

Etosha

Hiena v Etoshi.

Swkopmund

Iz vrocega severa sva se vrnila na mrzlo obalo. In ker je pred nama bila dolga puscava, ki se je zlivala skupaj z mrzlim atlantskim oceanom, se nisva mogla upreti skusnjavi, da puscavo preizkusiva se na drugacen nacin.

Sipine v Swakopmundu.

 

Voznja po sipinah v Swakopmundu.

Flamingoti v Swakopmundu

Sossusvlei

Na poti proti Juzni afriki sva se zaustavila v puscavi Namib, na sipini pricakala soncni zahod in vzhod, splezala na eno najvecjih rdecih sipin na svetu "big daddy" in od tam tekla po sipini navzdol do Deadvlei. Pogled s sipine cudovit, sipina sama pa se je izkazala kot odlicna priloznost za izvajanje razlicni akrobacij, prevalov, kotaljenj. Priznava, da sva se kobacala po njej kot dva majhna otrocka. Tek po njej navzdol pa je bil zagotovo najboljsi. Kot kenguruja sva se pocutila, tako naju je pri vsakem koraku odbijalo v zrak. Na vrh sva se povzpela bosa in kolikor je bil v jutru pesek hladen, se je v parih urah tako ogrel, da naju je posteno peklo po podplatih. Na koncu je bila mivka ze tako vroca, da sva enostavno tekla par metrov, si vrgla ruto na tla in se na njej hladila. A kmalu je bilo tudi za to ze prevroce. Ko sva tam zdela na enem osamljenem kamnu, sta koncno prisla mimo dva turista, ki sta nama odstopila njune cevlje, sama pa sta se v nogavicah odpravila do avta.

Jutranje cakanje na soncek.

Jutranji soncni vzhod na sipinah v Sossuvlei.

Pricakan soncni vzhod.

Big Daddy, ena najvecjih rdecih sipin na svetu.

Big Daddy

Sossusvlei.

Deadvlei

Fish river canyon

Fish river canyoning, ki je drugo najvecji canyon na svetu je bila ena izmed najinih zadnjih postojank v Namibiji. Ze vec kot 1000km sva naredila od 
zadnjega mesta z bankomatom. Z denarjem sva bila ze lepo na tesnem. Tam kaksne 4 evre sva imela v denarnici zadnjih nekaj dni. Priznava, da sva se tu pa tam malo svercala. Kadar se res nisva peljala mimo kaksnega mesta s policijsko postajo (ki jih v zadnjih 1100km res ni bilo) ali ce nisva uspela najti kaksnega skritega koticka izven ceste zaradi njihovih neskoncnih ograj, ki jih tako radi postavljalo tik ob cesto ali pa ce so bili kampi res predragi (kar v Afriki so) sva kdaj izkoristila kaken  kamp za tusiranje ali pa sva v kaksnem kampu tudi neopazno prenocila. Se je pa tudi zgodilo, da sva prisla zjutraj v restavracijo kampa, da bi prosila za njihov internet, pa so naju kar posedeli za mizo, kjer je bil samopostrezni zajtrk in nama postregli s kavico. Vcasih je sreca tudi na najini strani.

To je bila najina dogodivscina po Namibija. Krasna, sladka in cudovita. Zadnjo noc sva prenocila globoko med gorami v blizini Ai.ais hotspringa. Tu sva prvic po vec kot dveh mesecih dozivela prve skraplje dezja. Nezno prsenje, ki za afrisko prebivalstvo veckrat pomeni najvecje bogastvo.

Fish river canyon in klobuk od Rudo.