"Life is to
short. So enjoy it and feel free. " Misli, ki naju obletavajo medtem, ko
se potikava po Mozambiku. Cudovit je. Zelen, eksoticen,
cist, skromen in zelo prijazen. Tista ljubezen na prvi pogled od katere sva pricakovala veliko in od nje
dobila se vec.
Medtem ko so cene
prenocisc in v restavracijah lepo navite, se nama kar smeji, ko se sprehajava
po trznicah. Vso eksoticno sadje, ki ga domacini lahko utrgajo z dreves ali naberejo
z vrtov je smesno poceni. Kosara mangotov (cca. 30 mangotov) - 1 euro, kilogram
banan - 20 centov, papaja - 25 centov, kokos - 10 centov, avokado - 20 centov.
Ljudje so izredno
prijazni. Govorijo portugalsko, svoje afriske jezike in redki tudi malo anglesko.
Govorica z rokami je zelo dobrodosla. Pokrajina je cudovita. Zelena in bogata s
palmami. Ljudje zivijo v hiskah iz palmovih listov, brez elektrike in vode,
pridno delajo na vrtovih, grabijo mivko okoli hisk in sekajo kokose.
Maputo
S prihodom v
Maputo sva se odlocila, da izkusiva mesto v pravem pomenu besede. Spoznala sva
dve Slovakinji, ki ze 3 leta zivita v Tanzaniji kot misjonarki. Cisto odstekani
punci. Pridruzil se nam je tudi domacin Mathika in skupaj smo se podali v nocni
svet glavnega mesta Mozambika. Bila jer sreda, vse zaprto razen lokalnega
nocnega striptiz bara. O ja, tele mlade punce, ki na taksen nacin sluzijo
denar, da nahranijo doma lacne otroke, so raje oblegale nas dekleta kot nasa
dva fanta. Na koncu smo vsi skupaj naredili prav dober zur. Ko smo se vracali
domov, se je Mathika odlocil, da lahko vsi skupaj prespimo pri njemu doma.
Medtem, ko smo se nemocno dogovarjali s taksistom, kam nas naj odpelje, je
Mathika odprl avtobus in nam kazal, naj pridemo notri. Jah tale fant nas je s
svojim avtobusom, ki smo ga mi preimenovali v party bus odpeljal k njemu domov.
Vsi stirje smo spali v njegovem stanovanju, ki je bilo tako malo, da sva imela
z Dejanom hkrati noge na stopniscu, boke v kuhinji in glavo v spalnici. Za
naslednjo noc sva mu tako predlagala, da nama raje odpre avtobus in spiva v njem.
In ja., bilo je kraljevsko. >)
Ko je
vikend, mesto zazivi tudi cez noc. Ob obali se zbirajo mnozice domacinov, mali
otroci, stari komaj kaksnih 8 ali 9 let skozi vso noc prodajajo pivo in cips. Prav
tako so tam mlade mamice z dojencki v narocju ali ob sebi na tleh, ki do jutra
vztrajajo s svojo skrinjo pijace in jo prodajajo. Za nas nesprejemljivo, za
njih nekaj cisto vsakdanjega. Nam so nacrte za to noc preprecili policaji, ki so nas ves cas zaustavljali
in zahtevali od nas dokumente, ki jih seveda nismo imeli s sabo. Pac policijska
korupcija. Na sreco sta bila z nami Mathika in Ivane, ki sta nas ves cas vlekla
iz zagate. Ampak na koncu sta bila tudi
sama tako utrujena od pregovarjanja s policaji, da sta nas samo posedla v taksi
in nas odpeljala domov.
Dnevno zivljenje je zivahno in hitro.
Mnozice ljudi se premikajo skozi ulice in markete. V mestu so ulice, ki so
natrpane s sadjem in zelenjavo, druge ulice so natrpane z oblacili in
nigerijskimi trgovinicami, na tretjih so stanti, kjer pecejo izkljucno piscanca
ali pa marketi z morsko hrano.
Xai xai
Z Emi in Zuzi smo
se odpeljali do Xai xai~ja. Planirali smo sicer daljso pot ampak se nam je z
naso afrisko hitrostjo uspelo v celem dnevu preseliti le kaksnih 200km visje.
Prisli smo v Xai Xai, vasko mestece ob obali, ko se je ze stemnilo. Na obali so
imeli veliki glasbeni festival. 48 ur neprestane glasbe in seveda povsod zarcki
s piscancem. Ob tem zurerskem vzdusju smo se hitro nehali obremenjevati s tem
kje bomo to noc prenocili. Ce ne drugega, bi jo prezurali in v jutru zaspali ob
plazi. Ampak smo tudi tokrat spoznali prijaznega domacina Orlandota, ki je bil
tako navdusen, da nas je lahko povabil k njemu domov, da je se naslednji dan
ves zarel. Preselili smo se v njegovo hisko, v cudoviti vasici, seveda brez
elektrike in vode in z zunanjim straniscem na strbunk, ki je imel v svoji notranjosti
na tone zivih insektov in crvekov.
Orlando zivi v
skromni hiski iz palmovih listov skupaj z zeno in dvema otrokoma. Zjutraj so
nam pripravili zajtrk in nas povabili, da se jim pridruzimo pri masi. Po lepem
sprehodu skozi te vasice smo prisli do sobe, kjer imajo maso. Vodila jo je
zenska in bila je prava party masa. Ljudje so na ves glas peli, ploskali,
plesali in v nas prebudili tako mocna custva, da so nam solza vdirale na obraz.
Orlando je ves zarel in bil ponosen, da nas je lahko pripeljal s sabo. Nestetokrat nam je povedal kako je
presrecen, da smo z njim. Razmisljam zakaj imamo taksno sreco, da ves cas
srecujemo tako iskrene, prijazne in dobrosrcne ljudi, ki nas sprejemajo med se.
Po masi smo se
poslovili od Orlanda in se se enkrat vrnili na plazo, da jo vidimo se podnevi. Dj~i
so se vedno vztrajali in domacini so nas zopet takoj poklicali k sebi in nam
prinesli pijaco. Pa ne samo to. Po nekaj urah skupnega zuranja so nas napotili
na teraso ob obali, kjer nas je cakala plata skampov s krompirjem in solato.
Bozansko.
Jezero Qisiko
Kot kaze, smo se
res nalezli afriske pocasnosti in tako nam tudi ta dan ni uspelo priti do
nasega nacrtovanega cilja. Obiskali nasega prijatelja Victorja, ki smo ga
spoznali ze v Maputo in nas je povabil k sebi v camp ob jezeru. Od glavne ceste
smo se 7km peljali po pesceni cesti mimo stoterih vasic, ki so imele pred
hisami zlozene na kupe kokosov. Victor nam je pripravil ribe in njihovo tradicionalno matapo (kot pire
krompir, le da je na mesto krompirja notri morska hrana, arasidi in zelenjava).
Ko smo se zjutraj odpravili naprej v prepricanju, da koncno prispemo do Tofuja,
nam je ze po nekaj kilometrih zmanjkalo bencina. Obticali smo. V hipu smo imeli
ob sebi ducat otrok. Ker ti ljudje nimajo avtomobilov ali kakrsnih koli drugih
podobnih naprav, smo poklicali nasega Viktorja. Vedeli smo, da je pocasen in da
zna kakrsnakoli organizacija iz njegove strani trajati v nedogled ampak
vseeno... ta trenutek ravno nismo mimeli kaksne druge izbire. Ko smo koncno
docakali vaskega taksista, smo Dejana poslali v lov za bencinom, mi pa smo
ostale v vasici z otroci. Ne vem kaj tocno se je z Dejanom dogajalo naslednjih
nekaj ur, vemo pa, da ga ni bilo ves dan. Mi smo se igrale z otroci, pile
kokose, si zasile obleke, uredile nohte... njega pa se kar ni bilo. Po dolgih
urah cakanja, so koncno pritekli otroci in vpili, da Dejan prihaja. Baje je
iskanje bencina potekalo cisto po afrisko. Najprej cakanje na javni prevoz,
cakanje da se avto napolni z domacini, potem so se premaknili nekaj metrov
naprej, poslali ljudi iz avta in sli popravljati gume. In potem so se koncno
odpravili od vasice do vasice da bi nasli bencin. Ko jim je koncno uspelo najti
gospoda, ki je prodajal bencin, je Dejan pokupil ves bencin, kar ga je gospod imel
in se vrnil z 9L bencina. Do takrat, da se je Dejan vrnil, se je zacelo ze
veceriti. Zato smo poklicali Victorja, ce nas sprejme se za en vecer. Rekel je "seveda,
saj smo druzina" in nas pricakal s svezo peceno ribico.
Tofu
ful fajne slikce!
OdgovoriIzbriši