ZIMBABVE

Zimbabve.  Zagotovo zmagovalec v preizkušanju najine potrpežljivosti. In ceprav so velikokrat drezali pregloboko v najine živce, jim je hkrati uspelo, da so nama tako zlezli pod kožo, da se zadnji dan, ko sva imela že vse pripravljeno za odhod, kar nisva mogla odlociti, da zares odideva od tod.

Bulawayo

Tržnice na katerih sva preživela večino dneva in najino prvo šotorjenje. Neuspešno. Z vsemi oblekami, ki sva jih zopet dala na sebe, sva se zjutraj zbudila v premočenem šotoru in zmrznjena do kosti. Pa ni deževalo, kot kaže sva le dihala vso noč premočno, da bi si vsaj malo ogrela najin prostor. Sprijaznila sva se, da bova morala potrpeti še nekaj dni, dokler se temperature ne dvignejo ali pa si začneva iskati tople sobice.

Ker sva se odločila, da se s prihodom v Zimbabve iz turista preleviva v popotnika, sva spakirala vse stvari v najin nahrbtnik, se postavila na cesto, ki je vodila ven iz mesta, iztegnila najini roki in zaustavila čas najinega potovanja.

Odpravila sva se proti nacionalnem parku Matopo. Čisto zaradi tega, ker sva pač na enem blogu od nepoznanega možakarja prebrala, da je tam lepo. Prvo štopanje je bilo več kot uspešno. Na razdalji 40km sva zamenjala tri prevozna sredstva. Prvi domačin, naju je zapeljal nekaj km ven iz mesta in naju posedel na mini bus. Sledilo je zopet afriško čakanje, dokler se v mini bus ni nabasalo vsaj tretjino več ljudi, za kolikor ima mini bus prostora in tako natrpani in z vso prtljago smo se odpeljali naprej. V zadnjem delu poti, ko sva že veselo korakala po zaprašeni cesti in se čudila opicam, ki so skakale okoli naju, sta mimo pripeljala dva mlada južnoafričana. Lepo sta naju »prešvercala« skozi gate nacionalnega parka in naju zapeljala daleč do njunega izbranega lodga.

Nacionalni park Matopo

»Živjo, sva štoparja in imava s sabo mali šotor. Bi ga lahko kje postavila?« Tako nekako je izgledal najin pozdrav šefu lodga. Res smo bili vsi skupaj malo zbegani. Nočilo se je, pristala sva v najlepšem in temu primerno dragemu lodgu in daleč in še bolj daleč ni bilo ničesar razen divjine, kamenja in divjadi, ki uživa v tem nedotaknjenem koščku sveta.

Jah, tale Josh naju je že prvi dan naselil v »delovski geto«, kot sam pravi temu, v eno majhno hiškico zraven ostalih petih delavcev. Že drugi dan pa se je mimo pripeljal s svojim prijateljem in njegovo desno roko Neillom, in ponudila sta nama lepo hiško, hrano in raziskovanje nacionalnega parka v zameno, da jim malo pomagava pri dnevnih opravilih. Seveda sva ponudbo presenečena v trenutku sprejela.

Josh, Neill in midva smo naslednjih 10 dni bili kot štirje nerazdružljivi mušketirji. Delo, ki smo ga opravljali je bilo zelo afriško, kar pomeni, da je bilo več čakanja in pitja čaja kot samega delanja. Čez dan smo naredili kakšno votlino z vodo za živali, rezali travo, požigali suha območja, popravljali cesto in mimogrede uničili kakšno past za živali, ostali čas pa smo se podili po parku z avtom ali peš, sledili in iskali živali, podili divje pse, ki so preganjali opice, plezali na skale, si postavljali vsak dan večje izzive in jih tudi uspešno premagovali. Včasih se nam je zdelo, da se že več gibamo po vseh štirih kot po dveh.

Doživela sva čudovitih 10 dni in Josh ter Neill sta se izkazala res za največji faci tega sveta. Ob večerih smo se skupaj odpravili kar nekam v neznano, tam parkirali naš jeep, vzeli nepogrešljivega famous chikna, se povzpeli na skalo in iskali sončni zahod. Včasih smo si prižgali kar bušman tv, kot oni pravijo temu in večer preživeli ob ognju ali pa smo se ponoči s svetilkami v rokah odpravili na kakšno skalo, se tam ulegli na tla in opazovali zvezde. Tisoče zvezd, tako močno natrpane ena zraven druge in ogromna luna, ki se je kakšen večer prikazala, kakšen ne.

Živali je ogromno, a se tako divje skrivajo, da komaj kdaj kakšno opaziš. Opic res ni manjkalo, tudi divjih prašičkov in druge divjadi ne. Med rezanjem trave je naš Neill skoraj pohodil črno mambo. Od ostalih živali pa smo bolj dobili njihove odtise stopal in njihove drekce seveda. O drekcih leopardov, žiraf, hien, sledovih pitonov in drugih kač veva že skoraj vse. Naju je pa zadnji dan s svojim prihodom počastila tudi žirafa, ki se je veselo pasla na travniku medtem, ko sva midva na skali opazovala sončni vzhod.

Tako nekako so bežali dnevi mimo naju v Matopu. Spomine nanj imava čisto drugačne, kot sva pričakovala, tamkajšnjo naravo in življenje doživljava in dojemava drugače, kot sva jo prvi dan. Matopo naju je opogumil za nadaljnje popotništvo in za iskanje takšnega kompenzacijskega življenja tudi v prihodnosti.

Viktorijini slapovi

Po 10 dneh spanja v najlepši hiški, obilnih obrokov in skupnega prijateljevanja sva se z veliko težavo postavila ponovno na cesto in začela štopati. V avto sta naju vzela dva vladna delavca, ki sta se odpravljala ravno proti viktorijinim slapovom. Kot se za kampanijo spodobi, smo vso pot metali kupe letakov kar skozi okno ob vsaki najmanjši vasici, ki smo jo uspeli videti pri 140km/uro. Divjadi in opic pa ponovno na kupe. Male opice, velike opice, povožene opice. Revne vasice so se vrstile ena za drugo, kot glavno njihovo prevozno sredstvo pa smo videli osle z vozovi. Voznika je tako skrbelo za najino dobro počutje, da sta naju med potjo razvajala s sokom in svežimi pomarančami. Naredili smo tudi postanek v vasici sovoznika. Prava afriška vasica, z blatnimi hiškami, suhimi psički, prašički in piščanci ter ljubko umazanimi otročki. Prinesli smo jim pomaranče in sladkarije, oni pa so nas postregli s pravo belo polento in piščancem. Veselo smo polento mečkali v rokah in jo pomakali v piščančjo omako. In tako je za nama še ena lepa popotniška izkušnja.

V mestece Victoria falls sva prišla proti večeru. Dnevi so vedno bolj vroči in tudi noči postajajo prijetno tople. Kampirava v kampu, z bazenčkom in divjimi turisti iz Avstralije. Malo bolj žurersko in glasno ampak paše.

Viktorijini slapovi so lepi, so čudoviti. Za razliko od izkušenj z Zambijsko stranjo, tokrat voda tako buči in šprica iz slapov, da sva bila popolno premočena, ko sva se sprehajala ob njih. Čeprav je nebo modro in brez oblačka, voda nate pada kot najhujši dež. Že na glavnih cestah mesta, lahko občutiš kapljice na telesu. Tako je le zadnja četrtina slapov takšna, da se lahko za trenutek ustaviš, občutiš mogočnost slapov in stisneš kakšno slikco.

Potep po Zimbabveju

 

Trznica in nakup sadja ter zelenjave

Tadejina avokado solata

Najin ljubi domek

Z domacini je pac treba nazdraviti

Otrocki na trznici

Pes pot proti Matopo

Prvo jutranje plezanje

Kdo je najmocnejsi?

Precudovit matopo

Matopo Hills lodge 

Najino kraljestvo

Pravo plezanje, se dobro, da imamo celado in vru :)

Prava safari voznja

Poziganje trave

Plezanje

Neskoncni pogledi 

Precudovit Matopo

Ko imas polno luno skoraj na dlani

Veselje ob novem osvojenem vrhu 

Soncni zahod

Plezanje

Matopo

Vsak dan pridno telovadiva :)

Reklama za GO PRO :)

Vse je Matopo

Skok preko sonca

Skok v ...

Nova vodna luza za zivali 

Matopo hills lodge

Matopo plezanje

Majna vasica, na poti proti Viktorijinim slapovom

Otrockiiii

Najvecje Bavbab drevo

Opice varuske

Viktorjini slapovi 1

Viktorjini slapovi 2

Viktorjini slapovi 3

BINGA IN HARARE

Naslednji dnevi so se vrteli predvsem okoli preizkušanja razliènih transportnih sredstev. Zaèela sva seveda s štopom (stopanje tukaj pomeni nekakšno delitev stroškov oz. kot pri nas prevozi.org brez internetne strani. Ni zastonj, je pa ceneje kot javni prevoz). Nadaljevala sva z mini busom. Tokrat so nama v lepo prenatrpanem prostoru za stol namenili dva ajmra. Ampak midva seveda obožujeva javne prevoze. Gužvanje, prodajanje, prekladanje robe, podajanje otrocickov in seveda opazovanje neskoncnih vasic, ki se nahajajo ob poteh.

Binga je mesto, kjer res nimaš nicesar za pocet. Tri kilometre sva se morala vsak dan sprehoditi v hrib, da sva prišla do tiste tržnice s tremi paradajzi. Zelo majhno mestece, kjer je nekje 80% prebivalcev policajev. Ti seveda ne delajo nic. Malo sedijo, jejo, se pogovarjajo, malo sprehodijo, pa spet kaj popijejo in to je to. Brez dela, zdolgoèaseno preživljajo dan za dnem, tako kot ljudje po celem Zimbabveju. Midva sva prišla sem v upanju, da bova od tu lahko šla z ladjico do mesta Karba. No ta ladja odpelje enkrat na mesec ali pa enkrat na tri mesece. Kakor jim zapaše. In ceprav imava toliko casa, sva se odlocila, da raje ne bova cakala na njo. Kariba jezero je tukaj bolj namenjeno kanalizaciji in temu tudi primerno diši. Je pa poln krokodilov in tako sva se odlocila, da ga poizkusiva. Spet sva hodila po teh tokrat malo manj luškanih vasicah in spraševala po ribicah. Dobila sva najboljšo brim ribico in kos krokodila. Pri sosedu sva zaprosila še za limono in hitro zakurila ogenj. Ribica je bila odlicna, krokodil še boljši. Kot  fino belo svinjsko meso.

Iz Binge sva kar hitro pobegnila. Namenila sva se proti Kariba mestu. Tokratni prevozi so bili avtomobili z odprtim zadnjim delom. Zaceli smo po afriško. Spet nekaj urno cakanje, da se nas je na zadnji del avtomobila nabasalo 17 z vso prtljago. In lahko si zamislite, da se tukaj ljudje selijo z ogromnimi kosi prtljage. Koncno smo se odpravili. Po nekaj kilometrih smo srecali še en pokvarjen avtomobil in seveda k nam dodatno naložili še nekaj ljudi in njihovo prtljago. Z enim stricem med nogami in drugim dobesedno na hrbtu. Nisva se imela možnosti ne premikati, skoraj ne dihati. Premetavalo nas je po pešcenih in zluknjanih cestah, upala sva na cimprejšnji postanek in izstop kakšnega potnika. Pot pa ponovno cudovita. Ogromna baobab drevesa ob pešceni cesti, blatne vasice, ki stojijo ena zraven druge, in otrocki, ki stojijo ob cesti in ti veselo mahajo vso pot. Te množice ljudi živijo dobesedno sredi nicesar. Ni trgovin, ni elektrike, kako je z vodo nimava pojma. Sva se kar malo zamislila, kaj ti ljudje pocnejo vse svoje življenje v teh vasicah. Vsake toliko ur smo se zaustavili v kakšnem »vecjem« mestecu. »Vecje« mestece pomeni vasico z enim minimalnim na pol podrtim kioskom. Ko smo koncno prišli do malo bolj civiliziranega mesta, so nama povedali, da do Kariba mesta tako ne moreva, ker je do tja preslaba cesta. Tako so naju spet obsodili na nekaj urno cakanje na avtobus proti glavnemu mestu Harare. V družbi pijanih domacinov, otrockov in oslickov sva docakala nocni odhod najinega avtobusa.

Šofer je pristopil do naju, se nama predstavil, pokazal svojo vozniško licenco in nama zaželel, da uživava v njegovi vožnji. Vsa vesela, da se bova lepo naspala na noèni vožnji do Harareta. Pa se je predstava našega šoferja zaèela. V napol razpadlem avtobusu je zaèel svojo divjo vožnjo po zluknjani cesti. Tako moèno je trobil vso pot in tako visoko naju je premetavalo v zrak, da sva namesto mirnega spanca skoraj zaèela moliti, da živa preživiva to divjo noc. Ura je bila 4.00 zjutraj, ko smo prispeli do Harareta. S soferjem sva se dogovorila, da lahko spiva v avtobusu dokler se ne zdani. Zjutraj naju je lepo zadovoljno zbudil, saj je bil cas za najin odhod. Vstopila sva na kaoticno avtobusno postajo. Toliko avtobusov, mini busov, tisoce ljudi, ki so letali sem in tja se nisva videla. Totalni kaos. Sprehodila sva se mimo vseh trznic. Te so iz množicnih trznic prehajale v posamezne stante, ki so bili sestavljeni kar iz okoliskih smeti.

V Hararetu sva preživela 7 dni. Ob cakanju na vize in sprehajanju po mestu sva zacela tudi malo pogledovati po rabljenih avtomobilih. No, gledava jih ze od vsega zacetk,a saj ves cas poslusava bolj izkusene popotnike, ki nama dopovedujejo, da za Bocvano in Namibijo res potrebujes avto, da vidis in dozivis tisto, kar ti ti dve drzavi ponujata. Poleg tega je bil Zimbabve s svojimi cenami prenocevanja, transporta in hrane za najin minimalni budget kar precej drag, tako da sva si nekako preracunala, da naju bo avto,ki nama bo sluzil kot transport, spalnica in kuhinja, prisel ceneje in hitreje skozi vso pot. Tako sva se odlocila, da probava z avtomobilom vsaj prvih nekaj mesecev, ce nama bo vsec ga obdrziva, drugace ga prodava in stopava dalje. Upava, da nama bo sluzil.

Spoznala sva Lawrenca. Fant, ki je bil zadolzen, da nama uredi vse papirje za avto in ki naju je takoj, ze prvi dan povabil k njemu domov. Naslednje dni sva spala pri njegovem stricu. V naselju, nekaj kilometrov oddaljenem iz mesta Harare. Vodo dobijo enkrat na teden za nekaj ur, elektrika je bolj izjema kot pravilo. Ob urejanju vseh papirjev in manjših popravkih avtomobila, smo èas namenili obiskovanju vseh Lawrencovih družinskih Clanov, ki jih seveda kar nikoli ni zmanjkalo. Po štirih dneh bivanja pri njih, nama še vedno ni bilo jasno v kakšni povezavi so ti ljudje med seboj in kdo kje živi. Hiše so polne ljudi in otrok. V miniaturni sobici ima vsaka družina posteljo, štedilnik in sod vode. Tudi midva sva se hitro navadila na higijenski minimum. Malo vode sva zlila v lavor, si najprej umila obraz in ostale dele, na koncu se noge in z vsem skupaj zalila skoljko. Otrocki so skakali okoli naju in nama plesali, mamice so kuhale in nama nabirale avokado. Res je, da je bilo cakanje na vse papirje, ki so jih vcasih urejali kar na bencinski postaji (ne vem zakaj so te bencinske postaje tako zanimive za vse posle tako v afriki kot tudi v italiji?) vcasih prav naporno in popravljanje avtomobila, ki so ga res vedno samo popravljali in nikoli popravili vcasih ze cisto prevec dolgotrajno. Tako sva na koncu imela avto z vsemi papirji, v enakem slabem stanju z dodatnim spominkom, ki nama ga je Lawrence pustil, ko je na bencinski zapeljal bocno v steber.

Ko je bil avto koncno najin, naju je Lawrencova druzina lepo preizkusila. Bila je sobota in povabili so naju, da skupaj odidemo na poroko. V najin pet sed so natovorili 9 ljudi. Otrocki so plezali iz stolov v prtljaznik in nazaj, pili in jedli. Nato si je Lawrenc umislil sladoled za otroke. Si lahko mislite, kako sem z robckom skakla za njimi, ko je stopljen sladoled stekel po avtomobilu in brisala njihove mastne roke, s katerim so se tako veselo dotikali avtomobila. Ampak to se ni bilo vse. Na poti proti domu, se nas je tokrat v avto nabasalo 10. Poleg tega je bila tu se pijana Rudo,  Lawrencova zena, ki je bruhala vso pot. Z eno roko sem drzala vrecko pod njenimi usti, z drugo sem vlekla izpod nje njeno hcerkico, ki je istocasno dojila. Ceprav je bil avto sele prvi dan najin in nama tudi ni bilo cisto vseeno zanj, sva se morala hitro udati in se samo se nasmehniti  nastali situaciji.

Tako so izgledali najini dnevi v Hararetu. Sva bila kar malo vesela, da sva se lahko koncno odpravila iz tega Zimbabveja. Na poti proti Bocvani sva avto napolnila s štoparji. Med njimi je bil tudi zmagovalec v bodybildingu, taksna zelo prijazna gorila od cloveka, zaradi katerega nisva imela pri policajih in na meji nobenih problemov.

Stopanje proti Bingi

Bus proti Bingi

Ribica in krokodil

Mnozicni transport proti Karibi

Transport proti Karibi

Bus do Harareja

Lawrencova druzina

Trznica pri Lawrencu

Lawrenco

Koncno najin avto(bus)

Rudo nama pripravlja zajtrk